Kolone pločevine predstavljajo vsakdan Koroške ceste, a za Festival Lent, ko mesto napolnijo kultura, umetnost in druženje, se vsaj za en dan tudi to spremeni. Projekt Živo mesto je namreč včeraj oživel tudi Koroško in jo z več kot 20 dogodki in partnerji zapolnil vse od 11. ure dopoldne do polnoči. Poletne plohe so sicer terjale dodatno improvizacijo in občasno skrivanje pod strehami, a takoj, ko je posijalo sonce, je na Koroški gomazelo od dogajanja. Sprehod od enega konca do drugega je razkril pisano druščino sodelujočih: mažoretke, ulični gledališčniki, nogometaši, otroci, filmarji, plesalci, nogometaši, gasilci … »Tako bi moralo biti skozi vso leto,« je pristavila mladenka, ko smo načeli prometno debato.

Rajzefiber je priredil Lov na zaklad Živega mesta, gasilci so kazali svoje spretnosti in zgodovino, pred Gramofonoteko se je poslušalo plošče in debatiralo o glasbi, na delavnici se je izdelovalo camero obscuro. Največ udeležencev in gledalcev pa je, gotovo potencirano tudi z evropsko nogometno mrzlico, pritegnil nogometni turnir. Nanj se je prijavilo toliko ekip, da niti vse niso mogle zaigrati, dvanajsterica udeležencev pa se je spustila v boj za naslov, ki so ga lani osvojili igralci ameriškega nogometa Maribor Generals. Trojice so zaigrale pred Pokrajinskim arhivom Maribor, v idealnih vremenskih pogojih in na zahtevnem asfaltno-cestnem terenu.

Izjemno kakovosten nogomet je hitro pritegnil množico navijačev, največ podpore pa so bile gotovo deležne domače nogometašice ŽNK Maribor. »Gremo punce!« so se vrstili vzkliki iz publike, a kljub eni zmagi in podpori jim napredovanje v polfinale ni uspelo. Tudi domačinom s Koroške, ki so se lani prebili do finala, tokrat domač teren ni pomagal in obtičali so v polfinalu. Borbeno vzdušje se je stopnjevalo, tako da so na socialnih omrežjih zaokrožili komentarji, kot je ta: »Nori so.. na nož gredo vsi..« 

Na koncu so prevladale izkušnje, saj je slavila Mlada Liburnija, ki je v postavi imela tudi nekdanjega kapetana malonogometne reprezentance Dejana Krauta. V napetem finalu je njegova ekipa preobrnila zaostanek z 1:0 v zmago z 2:1 in zasluženo slavila. "Že pred 30 leti smo začeli igrati skupaj. Še danes se dobivamo dvakrat na teden," je ob prevzemu zmagovalnega pokala zavidljivo uigranost ekipe pojasnil Boris Šprah. "Nasprotniki so bili 'fer', odlično smo se imeli, se malo podružili in se zabavali. In v tem tudi uspeli,« je sklenil.